Zato je športna prehrana športnika drugačna kot športna prehrana rekreativca. Pri športnikih s prehrano načeloma tudi ni težav v določanju, kot tudi ne pri izkoriščanj. Nadzor je kontroliran ter določen, poleg tega pa preizkušen in testiran. V primeru, da nastopijo težave, se vzroke velikokrat išče v prehrani. Sam proces prehrane mora biti pri športniku drugače zasnovan, kot pri prehrani rekreativca. Toliko bolj pa je proces prehrane bistveno drugače zasnovan, kot je zasnovana prehrana navadnega človeka. Prehrana športnika mora poskrbeti za bistveno hitrejšo in bistveno bolj optimalno zagotavljanje potrebne energije. Lahko rečemo, da mora biti proces prebave pri športniku bistveno bolj učinkovit. Zato pa je temu procesu namenjeno bistveno več pozornosti, kot pri navadnem človeku. Sam proces prebave ni le akter energije ampak je tudi porabnik energije. Kar pomeni, da za svoje delovanje potrebuje energijo. Ta energija pa se pri celotnem obsegu energije pozna, kar je potrebno upoštevati. Energijska učinkovitost mora to pri zahtevah upoštevati, sicer lahko pride do napak.
Pomembo pri prehrani športnika je tudi zavedanje možnosti zavračanja hrane. Kar ni nujno posledica same hrane. Lahko gre tudi za težave, ki nimajo nikakršne zveze z hrano. Težave v tem primeru prej temeljijo na samem procesu. Posebno očitno je to pri večjih oziroma ekstremnih naporih, ki se tekom izvajanja treninga ali tekmovanja pojavljajo. Na vse ekstremne napore človeško telo reagira situaciji primerno. V nekaterih primerih pa prihaja tudi do težav v samem procesu. Športna prehrana mora biti prilagojena na te morebitne težave.
Ni komentarjev:
Objavite komentar